Ko podjetje kupi računalnik, telefon, opremo, material ali naroči določeno storitev, je na računu pogosto obračunan DDV. Če je podjetje identificirano za namene DDV, lahko ta DDV v določenih primerih uveljavlja kot odbitek in si s tem zmanjša svojo obveznost za plačilo DDV.

Vendar pa ni dovolj, da je na računu preprosto naveden DDV. Za odbitek morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Pomembno je predvsem, za kaj je bil nakup opravljen, kdo je izdal račun in ali ima podjetje ustrezno dokumentacijo.

Kaj sploh pomeni odbitek DDV?

Odbitek DDV pomeni, da podjetje od DDV, ki ga mora obračunati svojim kupcem, odšteje DDV, ki ga je plačalo pri svojih poslovnih nabavah.

Če podjetje v določenem davčnem obdobju obračuna 5.000 evrov DDV svojim kupcem, pri poslovnih nabavah pa ima 2.000 evrov DDV, ki ga sme odbiti, je njegova obveznost praviloma 3.000 evrov.

Gre torej za sistem, pri katerem podjetje DDV, ki ga plača pri poslovanju, pod določenimi pogoji uporabi za zmanjšanje svoje obveznosti iz naslova DDV.

ZDDV-1 določa, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV pri nabavah blaga in storitev, če jih uporablja oziroma jih bo uporabljal za namene svojih obdavčenih transakcij.

Kdo lahko uveljavlja odbitek DDV?

Prva stvar, ki jo je treba preveriti, je, ali je podjetje sploh identificirano za namene DDV.

Podjetje, ki ni v sistemu DDV in uporablja oprostitev za male davčne zavezance, praviloma nima pravice do odbitka DDV. To pomeni, da DDV na prejetem računu zanj predstavlja del stroška.

Z identifikacijo za namene DDV pa podjetje pridobi pravico do odbitka, seveda ob izpolnjevanju drugih pogojev.

Zato ni dovolj samo to, da ima podjetje odprt s.p. ali d.o.o. Pomembno je, ali je identificirano za DDV.

Najpomembnejši pogoj: nakup mora biti povezan z dejavnostjo

Pri odbitku DDV je ključno vprašanje, zakaj je podjetje nekaj kupilo.

Če podjetje kupi računalnik, ki ga zaposleni uporablja za opravljanje dela, je povezava s poslovanjem precej jasna. Če podjetje kupi material, ki ga uporabi pri opravljanju svojih storitev, je prav tako mogoče razumeti poslovni namen.

Drugače pa je pri nakupih, ki so namenjeni zasebni uporabi ali dejavnostim, pri katerih odbitek DDV ni dovoljen.

ZDDV-1 pravico do odbitka veže na uporabo blaga oziroma storitev za obdavčene transakcije podjetja. Če je nekaj uporabljeno tako za poslovne kot druge namene, se lahko odbije le ustrezen delež.

Zato račun sam po sebi še ne pomeni, da lahko podjetje DDV v celoti odbije.

Račun mora biti ustrezen

Za odbitek DDV mora imeti davčni zavezanec ustrezen račun, izdan v skladu z določbami ZDDV-1.

To je pomembno predvsem pri poslovnih nakupih, kjer podjetje prejme račun od drugega podjetja. Če račun nima potrebnih podatkov oziroma DDV na njem ni pravilno izkazan, lahko nastane težava pri uveljavljanju odbitka.

Posebej velja paziti tudi na situacijo, ko je na računu izkazan previsok DDV. Zakon določa, da podjetje ne sme odbiti dela DDV, ki je bil na računu izkazan v višjem znesku, kot bi moral biti. Prav tako ni mogoče odbiti DDV, ki ga je na računu izkazala oseba, ki ga po zakonu sploh ne bi smela izkazati.

Kdaj DDV ni mogoče odbiti?

Zakon določa tudi primere, pri katerih odbitek DDV ni dovoljen oziroma je omejen.

Med bolj znanimi so določeni stroški, povezani z osebnimi avtomobili in drugimi vozili, stroški reprezentance ter stroški prehrane in nastanitve. Pri teh obstajajo izjeme, zato ni pravilno reči, da DDV pri nobenem od teh stroškov nikoli ni mogoče odbiti.

Pri osebnih vozilih so na primer pravila precej strožja, vendar zakon predvideva izjeme za določene dejavnosti in vrste vozil. Posebna pravila veljajo tudi za električna vozila, pri katerih je pod določenimi pogoji odbitek DDV dovoljen do vrednosti vozila 80.000 evrov z vključenim DDV in drugimi dajatvami.

Zato je pri večjih nakupih vedno smiselno preveriti konkretno situacijo, namesto da se podjetje zanaša na splošno pravilo.

Kaj pa če je stvar uporabljena zasebno in poslovno?

To je ena od situacij, pri katerih podjetja pogosto naredijo napako.

Predstavljajmo si telefon, ki ga zaposleni uporablja za službene klice, hkrati pa tudi zasebno. Ali pa nepremičnino, ki se delno uporablja za opravljanje dejavnosti in delno za druge namene.

V takšnem primeru ni nujno, da je mogoče odbiti celoten DDV. Pri mešani uporabi je treba upoštevati delež, ki se nanaša na transakcije, pri katerih je odbitek dovoljen. ZDDV-1 za takšne primere določa pravila glede odbitnega deleža.

Pri nepremičninah zakon posebej določa, da se pri mešani uporabi odbitek nanaša na del nepremičnine, ki se uporablja za opravljanje dejavnosti.

Kdaj lahko podjetje uveljavlja odbitek?

Pravica do odbitka DDV nastane, ko nastane obveznost obračuna DDV. Pri običajnem prejetem računu pa je pomembno tudi, da podjetje račun prejme.

Zakon določa, da se odbitek pri običajnih nabavah ne sme uveljaviti prej kot v davčnem obdobju, v katerem je podjetje prejelo račun za opravljeno dobavo blaga ali storitve.

Če podjetje odbitka ne uveljavi takoj, ga lahko pod pogoji iz zakona uveljavi tudi pozneje, vendar obstaja časovna omejitev.

Primer iz prakse

Podjetje, ki je identificirano za DDV, kupi računalniško opremo za 1.220 evrov. Od tega je 1.000 evrov vrednost opreme, 220 evrov pa DDV.

Če podjetje opremo uporablja za opravljanje svoje obdavčene dejavnosti in ima ustrezen račun, lahko pod pogoji ZDDV-1 uveljavlja 220 evrov odbitka DDV.

Če bi bila oprema namenjena izključno zasebni uporabi, poslovnega pogoja za odbitek ne bi bilo.

Pri mešani uporabi pa je treba presoditi, kolikšen del se nanaša na dejavnost in kakšna pravila veljajo za konkretno nabavo.

Odbitek DDV ni isto kot davčni strošek

Pomembno je tudi razlikovati med DDV in davčnim priznanjem stroška.

Pri podjetju, ki lahko DDV v celoti odbije, je na primer nabavna vrednost 1.000 evrov, 220 evrov DDV pa se uveljavlja kot odbitek. Če odbitek ni dovoljen, je lahko DDV del stroška, vendar je davčna obravnava odvisna tudi od pravil glede davčnega priznavanja posameznega odhodka.

Zato vprašanje »Ali lahko odbijem DDV?« ni vedno enako vprašanju »Ali je ta strošek davčno priznan?«.

Kaj pa atipični davčni zavezanec?

Posebno pozornost je treba nameniti tudi atipičnim davčnim zavezancem.

Pri takšni identifikaciji podjetje oziroma oseba nima enakih pravic kot običajni zavezanec za DDV. Pri določenih transakcijah mora DDV obračunati, vendar nima splošne pravice do odbitka vstopnega DDV.

Zato je pomembno vedeti, za kakšen status DDV gre, saj sama DDV-identifikacijska številka še ne pomeni, da lahko podjetje avtomatično odbija ves DDV na svojih računih.

Na kaj mora biti podjetje pozorno?

Preden podjetje uveljavi odbitek DDV, je dobro preveriti nekaj osnovnih stvari: ali je identificirano za DDV, ali je bil nakup opravljen za potrebe obdavčene dejavnosti, ali je račun pravilno izdan in ali gre za strošek, pri katerem zakon odbitek dovoljuje.

Pri bolj specifičnih primerih je treba preveriti tudi morebitne omejitve, na primer pri vozilih, reprezentanci, prehrani, nastanitvah ali pri nabavah, ki se uporabljajo za različne namene.

Od 1. julija 2025 morajo davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, elektronsko predlagati tudi evidenco obračunanega DDV in evidenco odbitka DDV. FURS je tudi v letu 2026 objavil več pojasnil in dopolnitev glede teh evidenc.

Odbitek DDV je koristen, vendar ni avtomatičen

DDV sistem je lahko za podjetje precej ugoden, saj lahko DDV od poslovnih nabav zmanjša znesek DDV, ki ga mora podjetje plačati državi. Vendar je treba pri vsakem odbitku preveriti, ali so izpolnjeni zakonski pogoji.

Največja napaka je razmišljanje, da je vsak DDV na računu avtomatsko odbiten. Pri odbitku je pomembna povezava s poslovanjem, ustreznost računa, status podjetja in vrsta konkretnega stroška.

Če podjetje svoje poslovanje vodi urejeno in ima ustrezno dokumentacijo, je uveljavljanje odbitka DDV precej bolj pregledno. Pri večjih ali bolj zapletenih nabavah pa je smiselno preveriti konkretno davčno obravnavo, saj so pri posameznih vrstah stroškov lahko pomembne izjeme.