Danes lahko slovensko podjetje brez težav naroči storitev pri podjetju iz Nemčije, Italije, Hrvaške, ZDA ali praktično kjerkoli drugje. Google Ads, spletno gostovanje, programska oprema, računovodske ali oblikovalske storitve, naročnine na različna spletna orodja in številne druge storitve se pogosto plačujejo tujim ponudnikom.

Pri tem pa se hitro pojavi vprašanje: kaj je z DDV, če slovensko podjetje prejme račun iz tujine?

Odgovor ni vedno enak. Pomembno je, kdo storitev opravlja, kdo jo prejema, za kakšno storitev gre in kje se po pravilih DDV šteje, da je bila storitev opravljena.

Račun iz tujine še ne pomeni, da DDV ni treba obračunati

Pogosta napaka je razmišljanje, da pri računu tujega podjetja slovenskemu podjetju DDV preprosto ni.

V določenih primerih tuj ponudnik na računu res ne obračuna DDV, vendar to še ne pomeni, da je transakcija brez DDV. Če je treba DDV obračunati v Sloveniji, lahko obveznost preide na slovenskega prejemnika storitve.

Temu pravimo obrnjena davčna obveznost oziroma reverse charge.

Pri splošnem pravilu za storitve med davčnimi zavezanci velja, da je kraj opravljanja storitve tam, kjer ima sedež prejemnik storitve. Če slovensko podjetje prejme takšno storitev od tujega davčnega zavezanca, lahko zato nastane obveznost za obračun DDV v Sloveniji. ZDDV-1 to določa v 25. členu, plačnika DDV pa v takem primeru določa 3. točka prvega odstavka 76. člena.

Primer: slovensko podjetje kupi storitev iz Nemčije

Predstavljajmo si slovensko podjetje, ki naroči oblikovanje spletne strani pri nemškem podjetju.

Nemško podjetje in slovensko podjetje sta davčna zavezanca. Pri takšni storitvi se uporabi splošno pravilo za B2B storitve, zato je kraj obdavčitve Slovenija.

Nemško podjetje slovenskemu podjetju praviloma ne obračuna nemškega DDV, ampak na računu navede ustrezno oznako za obrnjeno davčno obveznost.

Slovensko podjetje pa mora DDV obračunati v Sloveniji.

Če storitev stane 1.000 evrov, bi slovensko podjetje pri 22-odstotni stopnji obračunalo 220 evrov DDV.

Če ima podjetje pravico do celotnega odbitka DDV in je storitev namenjena njegovi obdavčeni dejavnosti, lahko ta isti DDV praviloma uveljavlja tudi kot odbitek.

V takem primeru je učinek DDV lahko nevtralen, vendar je transakcijo kljub temu treba pravilno prikazati v obračunu DDV.

Kaj pomeni reverse charge?

Reverse charge oziroma obrnjena davčna obveznost pomeni, da DDV ne obračuna tuji ponudnik, ampak prejemnik storitve.

Pri običajnem domačem nakupu je situacija preprosta. Slovensko podjetje prejme račun z DDV in ga plača dobavitelju.

Pri obrnjeni davčni obveznosti pa tuji ponudnik praviloma izda račun brez svojega DDV, slovensko podjetje pa mora obračunati slovenski DDV.

To je pomembno predvsem zato, ker lahko podjetnik prejme račun, na katerem DDV ni zaračunan, in napačno sklepa, da zanj ni nobene obveznosti.

Pri storitvah iz tujine je zato treba najprej ugotoviti, zakaj DDV na računu ni obračunan.

Ali mora biti slovenski podjetnik identificiran za DDV?

To je ena najpomembnejših stvari pri prejemanju storitev iz tujine.

Slovensko podjetje oziroma oseba z dejavnostjo, za katero se v Sloveniji opravijo storitve, pri katerih mora kot prejemnik plačati DDV po 76. členu ZDDV-1, mora pridobiti identifikacijsko številko za DDV. FURS izrecno navaja, da mora zahtevek vložiti pred prejemom takšne storitve.

To pomeni, da se lahko tudi podjetnik, ki sicer zaradi svojega domačega prometa še ni zavezanec za DDV, mora identificirati za namene DDV, če začne prejemati določene storitve iz tujine.

To je pomembna razlika, ki jo marsikateri podjetnik spregleda.

Kaj pa če imam majhen s.p. in nisem DDV zavezanec?

Recimo, da ima podjetnik manjši s.p. in v Sloveniji ni identificiran za DDV.

Nato začne uporabljati plačljivo spletno storitev tujega ponudnika, pri kateri se uporabi splošno pravilo za B2B storitve.

Če so izpolnjeni pogoji za obrnjeno davčno obveznost, lahko zaradi tega nastane obveznost identifikacije za DDV, čeprav podjetnik s svojim domačim prometom še ne dosega praga za obvezno identifikacijo.

FURS takšnega zavezanca v določenih primerih vodi kot atipičnega davčnega zavezanca.

Za takšnega zavezanca veljajo posebna pravila. Med drugim od domačih dobav praviloma ne obračunava DDV in nima pravice do odbitka DDV, DDV pa mora obračunavati pri določenih prejetih storitvah iz tujine oziroma drugih transakcijah, zaradi katerih je pridobil tak status.

Zato pridobitev DDV številke v takšnem primeru še ne pomeni, da je podjetnik postal običajni DDV zavezanec za vse svoje domače račune.

EU ali ZDA? Je pri tem razlika?

Pri splošnem pravilu za B2B storitve je lahko davčna obravnava podobna, ne glede na to, ali ponudnik prihaja iz druge države članice EU ali iz tretje države.

Če slovensko podjetje prejme storitev od davčnega zavezanca iz Nemčije, se lahko uporabi obrnjena davčna obveznost.

Podobno lahko velja, če slovensko podjetje prejme storitev od podjetja iz ZDA.

V obeh primerih je treba pogledati pravila o kraju opravljanja konkretne storitve in preveriti, kdo je po zakonu plačnik DDV.

Zato vprašanje »Ali je podjetje iz EU?« samo po sebi še ne daje odgovora.

Kaj pa spletne naročnine?

To je danes eden najpogostejših primerov.

Podjetja uporabljajo različna spletna orodja za oglaševanje, računovodstvo, oblikovanje, komunikacijo, umetno inteligenco, gostovanje in druge poslovne potrebe.

Če slovensko podjetje prejme račun tujega ponudnika za storitev, je treba preveriti, kako je ponudnik obravnaval DDV in kakšna je davčna obravnava storitve v Sloveniji.

Pri nekaterih ponudnikih bo na računu navedena slovenska DDV številka podjetja, pri drugih bo račun izdan brez DDV z navedbo reverse charge. Ni pa pravilno avtomatično predpostaviti, da je vsak račun tujega ponudnika brez DDV pravilen.

Če je na računu tuji DDV, je treba preveriti, zakaj je bil obračunan in ali je bila transakcija pravilno obravnavana.

Kaj če tuje podjetje obračuna svoj DDV?

To je situacija, pri kateri je potrebna dodatna previdnost.

Če slovensko podjetje prejme račun, na katerem je na primer obračunan nemški ali italijanski DDV, ni mogoče preprosto slovenskega DDV obračunati še enkrat in tujega DDV obravnavati kot običajen slovenski vstopni DDV.

Treba je preveriti, ali bi moral tuji ponudnik sploh obračunati svoj DDV ali bi se morala uporabiti obrnjena davčna obveznost.

Pri nekaterih storitvah veljajo posebna pravila glede kraja obdavčitve, zato splošnega pravila ni mogoče uporabiti za vsako storitev.

Splošno pravilo ima tudi izjeme

Čeprav je pri B2B storitvah pomembno splošno pravilo, po katerem se kraj storitve določi glede na sedež prejemnika, obstajajo številne izjeme.

Posebna pravila lahko veljajo na primer za storitve, povezane z nepremičninami, prevoz, vstopnine za prireditve, restavracijske in catering storitve ter nekatere druge vrste storitev.

Zato ni dovolj, da podjetnik vidi besedo »storitev« in avtomatsko uporabi reverse charge.

Najprej je treba ugotoviti, za katero storitev gre in katero pravilo ZDDV-1 se zanjo uporablja.

Kaj mora podjetnik narediti, ko prejme račun iz tujine?

Ko slovensko podjetje prejme račun tujega ponudnika, je smiselno najprej preveriti, kdo je ponudnik in kakšen je njegov davčni status. Nato je treba pogledati, za kakšno storitev gre in kje je po pravilih DDV njen kraj opravljanja.

Če je za DDV v Sloveniji odgovoren prejemnik, mora podjetje transakcijo ustrezno vključiti v svoj obračun DDV. Če ima pravico do odbitka, lahko pod pogoji ZDDV-1 obračunani DDV uveljavlja tudi kot vstopni DDV.

Pri tem ni pomembno samo, da je račun pravilno knjižen. Pomembno je tudi, da je transakcija pravilno prikazana v davčnih evidencah.

Kaj mora slovenski podjetnik odnesti iz tega?

Če slovensko podjetje kupuje storitve iz tujine, mora biti pozorno predvsem na to, ali je zaradi teh storitev potrebno pridobiti identifikacijsko številko za DDV in ali mora kot prejemnik obračunati slovenski DDV.

Pri običajnih B2B storitvah se pogosto uporabi obrnjena davčna obveznost. Če ima podjetje pravico do odbitka DDV, je lahko obračunani DDV hkrati tudi odbitni DDV, vendar mora biti transakcija pravilno prikazana.

Posebej pomembno je to za manjše podjetnike, ki sicer niso vključeni v običajni sistem DDV. Že prejem določenih storitev iz tujine lahko pomeni dodatne obveznosti glede identifikacije za DDV in poročanja FURS.

Zato pri prvem računu tujega ponudnika ni najbolje gledati samo končnega zneska. Najprej je treba preveriti, kako je treba ta račun davčno obravnavati.