Generacija Z je prva generacija, ki časa ne meri z uro, temveč z občutkom – energija namesto ur. Za razliko od svojih staršev ne gledajo, koliko minut je preteklo, ampak koliko energije jim je ostalo. Ura ni več glavni pokazatelj produktivnosti, ampak postaja notranji kompas – merilo fokusa, motivacije in psihološkega ravnovesja. Če je bila generacija X osredotočena na ure, generacija Y na rezultate, potem je generacija Z usmerjena v energijo. Koliko energije imam danes? Koliko jo želim vložiti? In ali bom po tem delu še vedno jaz?

Čas kot energijska valuta

Za Gen Z čas ni več linearen, ni zaporedje ur, ki jih je treba “oddelati”. Namesto tega ga razumejo kot energijsko valuto – nekaj, kar lahko investiraš, preusmeriš ali prihraniš. Ko jih vprašaš, koliko časa namenijo delu, pogosto odgovorijo: »Odvisno, koliko energije imam ta teden.« To ni lenoba, ampak drugačen način razmišljanja. To je generacija, ki je odrasla v času konstantnih informacij, večopravilnosti in digitalnih distrakcij. Zato je razvila nov sistem: spremljanje svoje energije namesto ur.

Generacija Z odrašča v svetu, kjer je občutek časa popolnoma drugačen od tistega, ki so ga poznale prejšnje generacije. Hitrost informacij, takojšnje povratne informacije in stalna povezanost z digitalnimi omrežji so povzročili, da se čas doživlja bolj kot tok izkušenj kot pa kot zaporedje minut. Psihologi opažajo, da imajo mladi bistveno krajše pozornostno obdobje, a hkrati veliko večjo sposobnost, da preklapljajo med različnimi opravili.

Zanje čas ni stvar merjenja, ampak občutka prisotnosti – če jih delo pritegne, izgubijo občutek za uro. Če jih ne, se ura vleče v neskončnost. Prav zato mladi iščejo delovna okolja, kjer čas teče “naravno” – kjer jih naloge motivirajo in vključujejo. Tovrstna notranja dinamika je tisto, kar definira moderno produktivnost: ne gre več za to, koliko časa imaš, ampak kako ga doživiš.

Tudi delo od doma in fleksibilni urniki so jih naučili, da “prisotnost” ne pomeni vedno učinkovitosti. Lahko si fizično v službi, a mentalno popolnoma izčrpan. Generacija Z razume, da pravo delo zahteva zavestno energijo – ne samo prisotnost.

Zakaj ura ni več dovolj

Ura ti pove, koliko časa je minilo, ne pove pa, koliko si dejansko dal od sebe. V svetu, kjer je delo vse bolj kreativno, digitalno in prepleteno z osebnim življenjem, se število opravljenih ur ne ujema več s količino ustvarjene vrednosti. Gen Z ne želi delati dolgo, želi delati pametno. Pomembno jim je, da delo ohranja smisel in da po njem ne čutijo izgorelosti. V njihovem svetu “več ur” ne pomeni “več uspeha” – pomeni le, da je nekje nekaj narobe razporejeno.

Podjetja, ki to razumejo, že spreminjajo svoje pristope. Fleksibilni urniki, hibridni modeli dela, fokus na rezultate namesto prisotnosti – vse to postaja standard. Organizacije, ki vztrajajo pri merjenju produktivnosti po urah, pa tveganje, da bodo izgubile najperspektivnejše mlade kadre.

Delo kot življenjski ritem, ne kot urnik

Za generacijo Z delo ni ločeno od življenja. Ni “8 ur za delo, 8 za spanje, 8 za prosti čas”, kot so si svet razdeljevale prejšnje generacije. Njihov ritem je bolj organski – ko čutijo motivacijo, delajo intenzivno, potem pa si vzamejo čas za regeneracijo. To je generacija, ki zna intuitivno poslušati svoje telo. Ko izgubi fokus, ne sili vase, ampak ve, da ga bo z nekaj odmora hitro pridobila nazaj.

Ta pristop se mnogim starejšim zdi nenavaden ali celo nezrel, a v resnici kaže na globlje razumevanje produktivnosti. Gen Z ne išče popolnega ravnovesja med delom in življenjem, ampak pretok – naravno menjavanje obdobij intenzivnosti in mirovanja.

Čas, ki ni več last delodajalca

Za prejšnje generacije je bil čas pogosto valuta, ki so jo prodajali delodajalcem. Za Gen Z pa je čas osebna dobrina. Zavedajo se, da jim podjetje lahko plača za delo, ne pa za identiteto ali notranji mir. Zato se izogibajo službam, kjer se pričakuje stalna dosegljivost in žrtvovanje zasebnega življenja.

Namesto tega iščejo okolja, kjer lahko rastejo, prispevajo in se hkrati počutijo uravnoteženo. Takšna podjetja so običajno tista, ki ponujajo preglednost, zaupanje in digitalno organiziranost – vse, kar omogoča, da se delo meri po učinkovitosti, ne po urah.

V tem kontekstu so sistemi za evidenco časa, kot je EasyReg, zanimiv primer sodobne prilagoditve. Ne gre več le za nadzor, temveč za orodje, ki omogoča vpogled v lastno organizacijo. Gre za digitalno orodje, ki pomaga upravljati delo človeško, ne robotsko.

Fleksibilnost kot nova oblika odgovornosti

Ena največjih zmot o mlajših generacijah je, da ne marajo odgovornosti. V resnici jo razumejo drugače. Zanje fleksibilnost ni izgovor, ampak odgovornost do samega sebe – da znaš prepoznati, kdaj si učinkovit in kdaj potrebuješ počitek.

Namesto da jih podjetja silijo v toge urnike, jih je smiselno naučiti, kako uravnavati energijo in prioritete. Ko imajo občutek nadzora nad lastnim časom, postanejo bolj samoiniciativni in zvesti. Nič ne ubija motivacije hitreje kot občutek, da tvoj čas ni spoštovan.

To potrjuje tudi raziskava Deloitte Global Gen Z & Millennial Survey 2025, ki kaže, da kar 74 % pripadnikov generacije Z postavlja duševno zdravje in občutek ravnovesja pred karierni napredek. Mladi menijo, da fleksibilnost ni privilegij, temveč osnovni pogoj za kakovostno delo. Ko čutijo zaupanje in svobodo, so bolj motivirani, inovativni in lojalni podjetju. Organizacije, ki želijo zadržati mlade talente, se zato vse bolj nagibajo k uvedbi digitalnih orodij za samostojno organizacijo časa, kjer zaposleni sami upravljajo dopuste, odmore in urnike. Tu se ponovno pokaže pomen transparentnih sistemov, kot je EasyReg – ne zato, da bi mlade nadzorovali, ampak da bi jim dali orodje za avtonomijo in vpogled v lastno učinkovitost.

Študentsko delo in obdavčitve

Pri študentskem delu se energijska ekonomija vidi najjasneje. Mladi danes ne izbirajo več dela zgolj po urni postavki, ampak po občutku vrednosti in osebni energiji, ki jo delo zahteva. Raje bodo delali štiri ure na projektu, ki jih navdušuje, kot osem ur za minimalno plačo, kjer se počutijo izpraznjene.

Ko računajo svoj zaslužek, ne seštevajo samo evrov, ampak tudi čas, ki jim ostane za življenje, študij ali počitek. Tu se njihova “energijska matematika” pokaže najlepše: manj časa, več fokusa, boljše rezultate. In čeprav to zveni idealistično, ga potrjujejo številne ankete o generaciji Z – mladi bi raje zaslužili nekoliko manj, če imajo več nadzora nad svojim časom.

Da bi kalkulator deloval realistično, je dobro razumeti, kako je študentsko delo v Sloveniji dejansko obdavčeno.
V letu 2025 veljajo naslednja pravila:

Bruto urna postavka mora biti vsaj 7,21 € (minimalna urna postavka za študentsko delo).

Od vsakega izplačila se obračuna prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) v višini 15,5 % – ta se odšteje od bruto zneska in ga plača študent.

Delodajalec plača še svoj del prispevkov (8,85 % PIZ in 6,36 % za zdravstveno zavarovanje), kar sicer ne vpliva na neto izplačilo, ampak na strošek podjetja.

Po novem se od vsakega nakazila izračuna tudi akontacija dohodnine, vendar se ta ne plača, dokler skupni letni dohodek študenta ne preseže neobdavčenega praga – ta v letu 2025 znaša približno 7.500 €.

Če študent v enem letu zasluži manj od tega zneska, lahko ob koncu leta zahteva vračilo dohodnine in dobi akontacijo v celoti povrnjeno. Zato večina študentov dejansko prejme približno 84,5 % bruto zneska.

Če imaš urno postavko 10 €, ti po odbitku prispevkov ostane približno 8,45 € neto. Če delaš 40 ur na mesec, zaslužiš okoli 338 € neto.
Če pa mesečno presegaš 625 € neto, boš moral na letni ravni paziti, da skupni dohodek ne preseže praga za neobdavčitev. V nasprotnem primeru se višek obdavči po 25-odstotni stopnji dohodnine.

Tukaj se ponovno pokaže energijska ekonomija: več ni vedno bolje. Delo, ki zahteva preveč časa ali energije, lahko zmanjša učne rezultate, fokus in dolgoročno izčrpa. Zato mladi vedno pogosteje izbirajo krajše, a bolj smiselne projekte, kjer se učijo in hkrati ohranjajo ravnovesje.

Nova definicija uspeha

Za generacijo Z uspeh ni več vezan na stalno zaposlenost, 40-urni teden ali napredovanje po lestvici. Uspeh pomeni imeti dovolj časa za sebe, hkrati pa delati nekaj, kar ima smisel. Pomembno jim je, da delo ni le preživetje, temveč podaljšek njihove identitete. To je generacija, ki meri čas po občutku – ne zato, ker bi bila manj ambiciozna, ampak ker razume, da je ura le okvir, ne vsebina. Ko bodo podjetja to sprejela, bodo dobila zaposlene, ki ne le delajo, ampak živijo svoje delo. In morda je prav v tem prihodnost dela: v spoštovanju časa kot energije, ki jo je treba negovati, ne izčrpavati. V prihodnjih letih se bo razumevanje časa še bolj spremenilo. Z umetno inteligenco, avtomatizacijo in oddaljenim delom postaja jasno, da ura ni več merilo vrednosti. Tisto, kar bo ločevalo uspešne posameznike in podjetja, bo zmožnost upravljanja energije, ne časa. To pomeni znati se ustaviti, prepoznati utrujenost in ustvariti pogoje za resnično produktivnost.

Gen Z s tem nehote vodi evolucijo dela – uči vse generacije, da ni pomembno samo koliko delaš, ampak kako se ob tem počutiš. In v svetu, kjer se podjetja borijo za pozornost in zvestobo mladih zaposlenih, bo zmaga pripadala tistim, ki bodo razumeli ta nov, bolj človeški koncept časa.